V Mengšu, 15.9.2021, je v zgodnjih jutranjih urah lokalni kmetovalec na svoji njivi umoril vsaj 154.964 miši, rovk in drugih glodavcev. Preiskava je v teku…

Morda zveni senzacionalno, vendar to gledamo povsem mirno, vsak dan. Ob pogledu na ranjene delfine, slone, na mučenje domačih živali in sestradane konje, se nam lomi srce – ko pa se isto, ali gotovo še huje, dogaja na vsaki njivi, pa mirno gledamo in celo uživamo v tihožitju zorane njive. Pod prhko zemljico pa je pokopanih na milijone razcefranih miši, milijarde mikroorganizmov pa je izpostavljenih suši in žgočemu soncu. Oranje zemlje = genocid nad naravnim ravnovesjem življenja v prsti. Morda je pa to samo moje mnenje?

Zakaj tako pišem? Zadnje čase opažam nerazumno prenasičenost dvojnih kriterijev na vseh področjih družbe. Cenimo eno, zaničujemo drugo, poveličujemo tretje – vse brez racionalnih nazorov. Ne vodi nas etika ali morala, temveč kaj ”drugi” mislijo, kaj prinaša dobiček, kako se bomo okoristili na način, da se noben ne obregne ob nas. Nihče noče biti izključen iz dialoga, pa se raje podredimo ”drugim” in zakličemo v en glas, kot da bi se skušali uskladiti za skupno dobro. Ko rečem ”drugi” – mislim vsi mi. Kje je naša osebna odgovornost?

”Če lahko tako dela sosed, bom pa še jaz.”

Najbolj klasična oblika logične zmote je, da se nemoralno dejanje upraviči z drugim nemoralnim dejanjem. Upravičujemo svoje škodljive tendence in dejanja na način, ki obremeni ”nekoga zgoraj”, nekoga tretjega, da reši problem. Sem morda edini, ki se mu zdi da ”tisti zgoraj” nikoli ne nosijo bremena odgovornosti? Smo se strinjali, da je tako prav? Nekdo, ki ima možnost, da se izogne svoji odgovornosti, si potemtakem to zasluži – tako mu vsi pritrjujemo. Če bi sami imeli to možnost, je ne bi hoteli izkoristiti? Kdo sploh še išče priložnost, da sprejme odgovornost?

Ker pa se vse začne in konča pri hrani – mimo tega nikakor ne moremo. Do zemlje imamo izredno vzvišen odnos. Občutek, da lahko z naravo upravljamo, nam v misli naslika idejo, da smo nad njo, pomembnejši od nje, vemo več in znamo bolje. V tej blodnji živimo vse od industrijske revolucije, ko se je gotovost preživetja drastično povišala, hkrati pa se je povišala tudi potrošnja in onesnaževanje do nevzdržnih razsežnosti. Iz zgodovine se učimo samo dogme – na vprašanja, ki zgodovino spremenijo, pa pozabimo. V tem trenutku s svojim občutkom gotovosti ravno to gotovost spodkopavamo.

Spodkopavamo gotovost družbe?

Na mnogo načinov, prav gotovo. Tudi s prekopavanjem in oranjem tal! To je samo eno poglavje v knjigi trajnosti, ki ga že predolgo nismo prebrali. Obtičali smo na zmotni logiki, če tako izgleda, tako mora biti, tako je. Seveda, linija najmanjšega odpora vedno vodi v točko, kjer ”tako pač je”. Spet, morda sem edini, ki se s tem ne more sprijazniti. Sploh ob dejstvu, da je toliko dobrih ljudi, ki se trudijo delati prav, v korist zemlje, ljudi in narave, pa še stokrat več tistih dobrih, ki ”slabim” ne ugovarjajo in pustijo, da delajo svoje. Slabih ljudi je na svetu precej manj kot dobrih – jim pa vsi, ki zapremo usta, odpremo vrata.

Zato vas, ki to berete, prosim samo, da ne zapirate ust! Vzpostavimo dialog! Začnimo na prvi točki – je prekopavanje, kemični pripravki in umetna gnojila res edini način za pridelavo hrane? Ste kdaj videli primer, ki dokazuje ravno nasprotno? Jaz sem. Veliko primerov, za katere je vedno argument sledeč: ”ni vzdržno, prevelik vložek in brez gotovosti”. Gotovo pa bomo zemljo zastrupili in izčrpali s trenutno prakso. Bo pa to trajalo desetletja, ne eno sezono, ko bi lahko spremenili svoj način obdelave. Veliki kmetje se sprašujejo, kako naj bi bilo to izvedljivo; vsem priporočam v branje knjigo japonca Masanobu Fukuoke: Revolucija ene slamice. Ne, ta knjiga ne bo rešila sveta, bo pa morda odprla pogled na alternativne metode, pametne glave, kot so Richard Perkins, David Holmgren, J.M. Fortier in Eliot Coleman, pa spregledajo prekrivna področja enega in drugega – intenzivnega in trajnostnega. Zavedati se moramo namreč, da za trajnostno preživetje celotne družbe ne moremo sloneti samo na eni ali drugi točki – profit ali varovanje narave. Moramo najti pot, nimamo druge izbire.

Malo za šalo, veliko zares

Malo drugače od mojih običajnih prispevkov, pa vendar mi že dolgo leži na duši. S senzacionalnim naslovom sem morda pridobil kakšnega bralca več, z namenom iskreno direktne provokacije vaših prepričanj s pozitivno propagando:) Upam, da vam kateri od naštetih avtorjev in kmetovalcev uspe prodreti v stare dogme in, da ta prispevek ne bo izzval samo sočutja, temveč tudi nestrinjanje in izziv. Rabimo dialog – ne diktat!

Hvala za branje!
Vsem vrtnarjem bom na tej točki priporočil svoje orodje, ORI, kakopak 🙂

Univerzalno, večnamensko, trajno in robustno orodje slovenske izdelave za vsak dan na vrtu – svoj Ori lahko dobite z 10% popustom samo še do konca septembra s kodo ORITOOLS10 na www.ori-tools.si

Prijetno vrtičkanje vam želim!
Martin